Splošno lahko določimi 4 glavne skupine “dihalcev” glede na njihove značilnosti:
Paradoksni dihalec (hlastač)
Dihalec uporablja dihalne mišice inverzno – gre za t.i. vzratno dihanje: med vdihom povleče trebuh navznoter in ga sprosti med izdihom. Torej gre za ravno nasprotni proces kot bi moral biti pri učinkoviti obliki dihanja. Posledično vdihnejo veliko manj zraka. Pogosto je vzrok močna tenzija v trebušni mišici, ki je posledica prisotnosti ogromno strahu (iz otroštva). Občutek je, da takšen dihalec “hlasta” za zrakom. Značilno je navpična oblika dihanja (pod rameni), je sunkovito, prazno in izrazito neučinkovito. Je problematično glede vpliva na zdravje. Takšne osebe opazijo težave pri AEQ vajah dihanja tako pri vdihu kot izdihu ter pri koordinaciji dihanja.
Zadrževalec diha (periodični ali hipoksični dihalec)
Dihalec pretirano zadržuje vdih. Pogosto zeha, vzdihuje, pri telesni aktivnosti pa deluje kot da ne diha. Tovrstno dihanje je pogosto povezano s preobremenjenostjo, posledično “mu življenje ne da dihati”. Živi po velikim zunanjim pritiskom, posledičo se ne ustvarja potrebni podtlak za vdih. Je pogosta oblika zaskrbljujoče oblike dihanja, kjer pogosto dihalec zadrži vdih tudi po več sekund. Posledice torvstnega dihanja so neravnovesja v celotnem organizmu. Ni dovolj vnosa kisika v telo. Pogosto se pojavi pri osebah, ki so v otroštvu doživele strah pred zapustitvijo.
Pretirani dihalec (hiperventilacija)
Značilna je višja frekvenca vdihov in izdihov glede na potrebo. Je najpogostejša nepravilna oblika dihanja. Količina predihanega zraka je velika, učinkovitost pa majhna. Dihalec ne mora dihati piramidno (najučinkovitejši način), saj ne zadrži vdiha dovolj dolgo, zrak v pljučih pa se pretoči prehitro, da bi lahko dihal v spodnji del pljuč. Zaradi hiperventilacije nastaja neravnovesje med O2 in CO2, pH vrednosti krvi so običajno nenormalne. Skozi AEQ module dihanja je opaziti pri takšnih dihalcih ali imajo premočan vdih in kratek izdih ali obratno.
“Nedihalec”
Značilen neprimeren vdih in izdih. Oboje je bežno in “nekje vmes”. Premiki med dihanjem so komaj opazni. Izhaja iz stalne zakrčenosti. Takšni dihalci dajejo občutek kot da želijo ostati nevidni ali čimmanj vidni. Stalno je prisoten strah. Pogosto nastane po izgorelosti, hudi bolezni ali kot posledica dolgotrajnega simpatičnega stanja. Zaradi strahu je otrpnil (nekoč) zato da je lahko ohranil lastno eksistenco. Zaradi te slabe izkušnje in bega se tako utrudi, da se izklopi in ne želi čutiti sebe in okolice. Značilen je njihov refleks rdeče luči in običajno živi v preteklosti. Pri AEQ dihanju in vajah je komaj opaziti dihanje in težo življenja.
Ko s pomočjo AEQ vaj dihanja spoznamo svoja odstopanja od bolj učinkovitih oziroma normalnih načinov dihanja, je prvi alarm našega neravnovesja, posebej, če je zaznati zgoraj omenjene značilnosti. Pravzaprav je v praksi neobičajno, da srečamo posameznika z urejenim oziroma “normalnim” dihanjem. To samo pomeni, kako neurejeni in zanemarjeni smo postali pri osnovi človekovega življenja. Le-to počnemo (dihamo) ves čas in zaskrbljujoče je, kako slabo. Če vzamemo zgolj kot alarm in priložnost za urejanje, pa je začetek in uvod v spremembe. Le-te pa vodijo do ureditve v dihanju in osebno ravnovesje. Lahko pa popačenost dihanja “spregledamo” in ga še naprej puščamo v popačenih vzorcih in tako nam telo sčasoma (če še ne) pokaže resnost stanja bodisi v bolečini bodisi z resnimi kroničnimi težavami. Zakaj bi čakali?
Janez Homšak
– idejni vodja JH STUDIA
– učitelj AEQ metode & dihanja 1. stopnje
(Samorefleksija in povzetek učbenika AEQ dihanja)