Zdi se mi, da bo že skoraj pet let od tistega dne, ko sem prvič telovadila pred njim: nisem si mu upala priznati, da komaj sledim njegovim besedam, ker me telo preprosto ne uboga. Ker je povsem otrdelo, neprožno, boleče; ker za vsak gib in premik potrebujem celo večnost; ker sploh ne morem ponoviti giba tako, kot ga od mene pričakuje… In ker komaj diham…

Misli so švigale s svetlobno hitrostjo in me skušale prepričati naj neham. Naj grem. Naj obupam…Pot je tekel v potokih…  A njegove umirjene besede so zvenele tako spodbudno, prijazno in razumevajoče, da sem požrla slino in mu preprosto sledila. Se prepustila in mu povsem zaupala. In vsakič je bilo boljše. Čez veliko, veliko časa tudi vse lepše.

Danes uživam: čutim svoje telo, ki je (kljub letam) voljno, odzivno. Še vedno kdaj pa kdaj čutim bolečine, ko kakšno uro preizkušamo meje, a je povsem drugačno.

Danes moje telo hoče in zahteva: gibanje je kot dihanje. Je kot misel in hotenje.

Zato vem, da je bila odločitev, da Janez postane moj trener ena boljših v mojem življenju.

In danes sem hvaležna: njemu in njegovemu teamu, da skrbijo zame. Ne samo za telo, tudi za dušo. Saj celovit pristop omogoča veliko več kot samo fizičen trening. Omogoča osebnostno rast, ki je podprta s preoblikovanjem telesa, premišljeno prehrano in pozitivnim pogledom na vse, kar prinaša vsak dan posebej. Tudi zato je vsak dan lepši in svetlejši.

Nelida