S pomočjo sodobne tehnologije in hkratnega zavedanja lastnega telesa, znanja ter okolice bi lahko življenje postalo lahkotnejše in manj obremenjujoče. V praksi pa pogosto deluje ravno obratno. Nerešeni problemi se kopičijo, časa zase je vse manj, napetosti pa se prenašajo tako v odnose kot v okolje, v katerem delujemo. Ta davek se neizogibno odraža na našem počutju, do katerega pogosto nimamo pravega dostopa – vsaj dokler nas ne ustavijo telesna bolečina ali kronične težave.

Vsak posameznik ima svoj značilen način gibanja, vendar je pri večini mogoče opaziti številne popačene gibalne vzorce. Gibanje je pogosto togo, neučinkovito in slabo usklajeno, kar pomeni, da mišično-skeletni in živčni sistem ne delujeta povezano. Pri vsakodnevnih opravilih in gibanju se zato porablja preveč energije in neustrezna stopnja intenzivnosti, kar dolgoročno stanje le še poslabšuje. Na drugi strani pa se pojavlja tudi skrajnost, ko ljudje skoraj ne vlagajo časa in energije v gibanje – namesto njih to opravijo avtomobili, dvigala, tekoče stopnice, servo volani, mehanski pripomočki in sodobni vmesniki, ki telo še dodatno odmikajo od naravnega gibanja.

Za kakovostno delovanje telesa je ključno dobro zavedanje lastnega telesa. Najprej se je smiselno naučiti lahkotnosti in učinkovitosti gibov ter boljšega občutka za lastno gibanje. Šele na tej osnovi ima smisel graditi moč, kondicijo ter se vključevati v različne športne in gibalne aktivnosti. Z bolj optimalno uporabo energije, boljšim razumevanjem in zavedanjem delovanja gibalnega sistema ter povezave med telesom in okončinami se hkrati izboljšujejo tudi moč, gibljivost, mobilnost in splošna telesna pripravljenost. V sodobnem načinu življenja je ta vrstni red pogosto porušen ali enostranski, kar se ne odraža le na telesnem, temveč tudi na odnosnem in širšem družbenem področju.

Janez Homšak

-idejni vodja JH studia