Avtor: David Martinc

Razlika v aktivaciji mišic med bilateralnim in unilateralnim načinom izvajanja vaj za moč

Glavni namen številnih raziskav je bil primerjati elektromiografsko aktivnost različnih mišičnih skupin  med unilateralnim in bilateralnim načinom izvajanja vaj za moč. Prav zaradi potreb po vključevanju le teh v športno prakso smo opisali raziskave, kjer so primerjali razlike v EMG aktivnosti mišic na zgornjih in spodnjih okončinah, z ozirom na stabilizacijske mišice. Stabilizacijske mišice, obravnavane v raziskavah, so bile razdeljene po topološki delitvi in sicer: stabilizacijske mišice okrog ramenskega, kolčnega in kolenskega sklepa in stabilizacijske mišice trupa.

Unilateralni potisk zahteva večjo stabilnost in živčno-mišično kontrolo mišic trupa. Amplitude EMG signala so pokazale da se pri unilateralnem načinu izvajanja vključuje nasprotno-lateralna stran mišic trupa, da telo ohranja v ravnotežnem in stabilizacijskem položaju (Santana, Vera-Garcia in McGill, 2007).

Prav tako so Bray, Lake in Shorter idr. (2010) dokazali da enoročni potisk poveča aktivacijo stabilizacijskih mišic na kontralateralni strani – v primeru izvajanja giba z levo roko se močno poveča aktivacija desne strani poševnih trebušnih mišic, saj preprečujejo rotacijo v levo. Patterson, Vigotsky, Oppenheimer in Feser (2015) in Behm in Anderson (2006) so predpostavili, da je v primeru nestabilne površine povišana ko-kontrakcija mišic; torej gre  pri unilateralnih gibih (nestabilna površina) za povečanje aktivacije mišic trupa.

Saeterbakken in Fimland (2012) sta primerjala EMG aktivnost stabilizatorjev trupa med unilateralnim in bilateralnimi potiski. Unilateralni potisk z ročkami stoje vpliva na večjo živčno-mišično kontrolo stabilizatorjev, v primerjavi z bilateralnim. Slika 5 prikazuje povečano funkcijo zunanje poševne mišice pri unilateralnem potisku, saj je njena primarna funkcija rotacija hrbtenice na nasprotno stran in stabilizacija trupa (upiranje lateralnim fleksijam). Pri bilateralnih vajah za moč, zaradi bremena v obeh rokah, do tega ne prihaja in to zmanjša rotacijske sile.

Slika 3: EMG aktivnost zunanje poševne trebušne mišice pri sedečem in stoječem potisku s ramen  (povzeto iz Saeterbakken in Fimland, 2012)

Zaradi značilnosti športa, veliko gibalnih akcij (doskok, odriv, sprememba smeri) zahteva generiranje sile spodnjega telesa preko ene noge. McCurdy idr. (2010) opisujejo razlike v EMG aktivnosti mišic med bilateralnim in unilateralnim počepom pri športnicah. Unilateralni počep zaradi zmanjšane medio-lateralne podporne površine zahteva večjo živčno mišično aktivnost, z namenom podpiranja telesa v frontalni ravnini.

Prav zaradi tega zahteva podobne specifične vložke moči in proprioceptivne zahteve kot pri sami športni aktivnosti. Pri unilateralnem počepu so opazili večjo aktivacijo  pri srednji zadnjični mišici in zadnjih stegenskih strunah. Torej se vključevanje unilateralnega počepa, zaradi boljše sklepne stabilizacije kolka medenice in kolena, priporoča v športih, kjer je prisotno veliko doskokov in hitrih sprememb smeri. Pri bilateralnem počepu je bila izražena povečana aktivnost samo sprednje štiriglave stegenske mišice, zaradi boljših potencialov izvedbe iztega kolena na stabilni površini.

Do podobnih ugotovitev so prišli tudi drugi, saj so ugotovili, da je največja aktivnost zadnje stegenske mišice opažena pri unilateralnem počepu in se prav zato priporoča pri ljudeh, ki imajo porušeno ravnovesje v moči med sprednjo in zadnjo stegensko mišico (Deforest, Cantrellin Schilling 2014).

Uporaba unilateralnega počepa vpliva tudi na manjše kompresijske sile na hrbtenico, hkrati pa vpliva na večjo aktivacijo ključnih stabilizatorjev medenice in kolena (Boyle, 2007).

Jones idr. (2012) so pri treniranih moških analizirali aktivacijo mišic med unilateralnim in bilateralnim počepom. Ugotovili so primerljivo aktivacijo mišic, kar nakazuje spodnji graf (slika 4).

Slika 4: Prikaz EMG aktivnosti mišic med bilateralnim in unilateralnim počepom (povzeto po Jones idr., 2012)