V literaturi se pojavlja veliko različnih definicij vodenja, vse od tistih bolj tradicionalnih do onih bolj sodobnih, saj se je skozi čas pomen vodenja spreminjal in s tem tudi njegova definicija. Tradicionalno pod vodenje razumemo načrtovanje, usmerjanje in nadzor podrejenih, sodobna pojmovanja pa vodenje razumejo kot spodbujanje, mentorstvo, motiviranje in ustvarjanje pozitivnih čustev.

Načini vodenja trenerjev so tako pri vrhunskem športu kot na rekreativnem področju zelo raznoliki. Dejstvo je, da univerzalna formula ne obstaja. Stil vodenja mora trener prilagajati svojim osebnostnim karakteristikam, prepričanjem in viziji. Ob tem mora upoštevati tudi značilnosti vadečega, njegovo motivacijo in osebnost. Predvsem je pomembno to, da je kritičen do svojega načina vodenja, da ga zna oceniti in ga tudi po potrebi nadgraditi.

Fuoss in Troppman (1981, v Tušak, 2009) med drugim predlagata, da dober vodja upošteva naslednje korake:

1. bodi to kar si (trener velikokrat kopira določen stil vodenja, čeprav bi moral imeti vsak svojega, saj je vsak človek (vadeči) edinstvena osebnost);
2. izberi lasten stil vodenja (rezultati bodo najboljši takrat, kadar je stil vodenja tak, da priskrbi priložnosti in motive za vsakega posameznika in njihove potrebe);
3. ustvari in obdrži okolje, ki ti je naklonjeno (z ustvarjanjem dobre klime lahko trener zviša storilnostno motivacijo);
4. uporabi zlato pravilo (dvojnost cilja: dobro opraviti nalogo in to narediti s pomočjo drugih ljudi);
5. pomagaj drugim, da izpolnijo svoje želje (trener mora razumeti stranko, prepoznati njene cilje ter ob tem ustvariti pogoje, ki mu bodo pomagali in ga spodbujali, da opravi svoj del naloge);
6.  oceni svoj stil vodenja (trener mora najprej oceniti, kakšen je njegov stil vodenja. To pa naredi tako, da opazuje uspešnost strank, s katerimi dela. Ob tem mora vedno vedeti, da ostali njegovo delo ocenjujejo).

Študije, ki so bile opravljene na področju odkrivanja pomembnih lastnosti uspešnih vodij, večinoma kažejo precej različne zaključke, kar kaže na to, da je vodenje zelo kompleksen proces. V tem procesu se glede na spremenljive okoliščine nenehno spreminjajo deleži in intenziteta številnih lastnosti konkretne osebe (Gorenc, 2006).

Pri vodenju je pomembno pozicioniranje trenerja samega: zaupanje v svoje znanje, želja po doseganju zastavljenih ciljev in suverenost pri svojem delu.

To je pomembno zaradi verodostojnosti do vadečega, za izgradnjo ustreznega zaupanja in spoštovanja. Če temelji in fokus na lastno trenerjevo delo niso dobro postavljeni, lahko vadeči skozi proces in pri nedoseganju cilja hitro prelagajo odgovornost na trenerja, le-ta pa lahko ni sposoben ustrezno odreagirati.

Dobrega vodjo opredeljujejo: spoštljiv, zaupljiv odnos, prepričanje v uspešnost svojega sistema dela, primerna in ustrezna reakcija na vse nepredvidljive okoliščine, sposobnost vadečemu razložiti in argumentirati brez obsojanja ali prelaganje krivde.

Trener nosi glavno odgovornost za uspeh oziroma neuspeh vadečega. Trener kot vodja, ki stoji za svojim znanjem in samozavestno vodi vadečega skozi proces, je ključen za končni uspeh.