Za uspešno doseganje svojih potencialov ter za konkretne premike na kateremkoli področju  je nujno imeti visoko stopnjo motivacije ter hkrati biti zelo discipliniran.

Pogosto je naša discipliniranost ena izmed šibkejših členov, še posebej, ko nam primanjkuje tudi motivacije. Če želimo biti učinkoviti in doseči svoje zastavljene cilje: rad bi bil bolj natreniran, bolj zdrav, bolj miren, poslovno uspešnejši oziroma karkoli si zastavimo, potem je nujno, da poskrbimo za našo discipliniranost in vztrajnost.

Nekaj nasvetov,  čemu posvetiti kar največ pozornosti:

1.Povežite se s ciljem

Poskrbite za več emocionalne povezanosti s ciljem, boljšo vizualizacijo ter ozaveščanje,  kaj ob tem občutite. Lahko si cilj (-e) tudi zabeležite. Ključno je, da ste prisotni in povezani s tem, kar počnete ta trenutek, zdaj.

2. Najprej poskrbite “zase” in postavljene cilje

Ves fokus usmerite tja. Ne ukvarjajte se z okolico, elektronsko pošto, sporočili, facebookom… Če ste si zastavili cilj  jesti bolj zdravo in shujšati –  najprej pomislite kako in iz česa si boste pripravili  dober in kakovosten obrok. Na ta način pričnete dan na najboljši način. Potem 2x vdihnite in izdihnite, spremljajte v mislih  kaj in kako jeste , vonjate ter okušate hrano. Po tem nadaljujte svojo pot v nov dan in pojdite k naslednjim opravilom. Ne zbujajte se in zaspite v “cyber” svetu in s “cyber”prijatelji.

3. Urnik za opravila

Pripravite si okviren urnik, časovne bloke, kdaj in kakšna so vaša opravila. Med 5. in 6. uro zjutraj naredite nekaj razgibalnih vaj, 10 minut meditirajte, si naredite dober obrok, pomislite na dan pred vami, temu sledi čas za družino, delo in prioritetne obveznosti …. Postavite si v urnik čas, ki ga namenjate zastavljenim ciljem ter z njim povezanimi  opravili.  V urnik je potrebno dosledno vpisovati vsa opravila vsak dan. Tako se lažje  premikate proti cilju,  izboljšujete pogoje v  svojem življenju  in na ta način morda  prvič po dolgih letih shujšate za prekomernih 20 kg, skrbite za svoje telo in duha ter živite kakovostno življenje.

Pogosto je treba pri tem ozavestiti prepričanja in jih po potrebi tudi spremeniti. Kadar razmišljamo, da nekaj moramo storiti, se naša podzavest temu upira  »z vsemi štirimi«. Pomaga,  kadar enostavno sprejmemo odločitev kot dejstvo: za ta cilj, potrebujem to in to. Če želim oblikovano, zdravo telo, bom glede hrane in treninga opravil to in to.

Postavitev končnega cilja,  za tem pa osredotočenost  na potrebna opravila za dosego tega cilja , zdaj, z dobro čustveno energijo,  je ključ do uspeh.

Kadar vam ni najlažje,  pomaga ozaveščanje takšnih  trenutkov,  v katerih si pomagate z nekaj dobrimi  vdihi  in izdihi  ter usmerjanjem pozitivne energije v svoj cilj, v boljše življenje. Na ta način ste vsak naslednji dan bližje tistemu,  kar vam prinaša več zadovoljstva in strasti v vaše življenje.

 

 

 

Avtor: David Martinc

Živčne prilagoditve unilateralnih vaj za moč

Po Daneshmandi, Hosseini in Afsharnejad (2007) in Krentz in Farthing (2010) se živčne adaptacije unilateralnega treninga kažejo podobno kot pri bilateralnem. Govorimo o povečanju moči v agonistični mišici in zmanjšano aktivacijo v antagonistični mišici. Avtorji so zaključili, da se živčne prilagoditve pri unilateralnem treningu kažejo v izboljšani znotraj mišični in medmišični koordinaciji v trenirani in netrenirani okončini.

 

1. Bilateralni deficit

Ena izmed glavnih in najpomembnejših razlik med unilateralnim in bilateralnim treningom moči je nastanek bilateralnega deficita (BLD) (Dickin, Sandow in Dolny, 2011). BLD je definiran kot razlika med maksimalno silo pri bilateralnem gibanju in vsoto maksimalnih sil, proizvedenih z levo in desno okončino med unilateralnim gibanjem (Jakobi in Caferalli 1998; Jones idr. 2012; Serrau idr. 2012).

Tu gre za fenomen, kjer je maksimalna sila proizvedena pri simultanih bilateralnih gibanjih manjša, v primerjavi z vsoto maksimalnih sil proizvedene med identičnim unilateralnim gibanjem. Njemu nasprotni pojav imenujemo bilateralna facilitacija oz. BLF. Sila, proizvedena v bilateralnih kontrakcijah, večja od vsote sil med unilateralno kontrakcijo (Howard in Enoka, 1991).

BLD najverjetneje posledica centralnih (spinalnih, kortikalnih) in perifernih  živčnih mehanizmov (Jakobi in Chilibeck, 2001). Manjša produkcija sile med bilateralno maksimalno kontrakcijo je torej posledica manjšega proženja signalov iz centralnega živčnega sistema ali zaradi povečane koaktivacije antagonista – povečane inhibicijska vloge na alfa motornevron agonista (Jakobi in Cafarelli, 1998).  Več avtorjev opisuje, da fenomen BLD nastopi kot živčna inhibicija pri sočasni (bilateralni) kontrakciji dveh homolognih okončin, in prav zaradi tega pride do manjše produkcije proizvedene sile (Sale, 2005).

BLD naj bi se pogosteje pojavljal pri večsklepnih gibanjih, (Jakobi in Chilibeck 2001) in pri submaksimalnih kot tudi maksimalnih kontrakcijah (Janzen, Chilibeck, Davison, 2006). Pojavlja se pri vseh populacijah, vendar se s starostjo njegova velikost znatno povečuje (Beurskens, Gollhofer, Muehlbauer, Cardinale in Granacher, 2015).

Prisotnost BLD so potrdili tudi pri treniranih moških, kjer so ugotavljali, do kakšnih razlik pride med maksimalno zavestno kontrakcijo pri unilateralnem in bilateralnem iztegu kolena (Costa idr., 2015).

Slika 2: prikaz razlik v maksimalni moči pri unilateralnem in bilateralnem iztegu kolena (Costa idr. 2015)

 

Graf nakazuje 11 % razliko v moči med unilateralnim (135± 20.2 kg) in bilateralnim (120.0± 11.9kg) načinom izvedbe vaj.

Pretirana uporaba bilateralnega treninga zmanjšuje BLD, specifični unilateralni trening naj bi ga povečeval (Taniguchi, 1997). Transfer unilateralnega treninga se pozitivno odraža tudi pri bilateralnih testih moči, skupina, ki je vadila samo v bilateralnih pogojih pa je svoje vrednosti izboljšala le v bilateralnih testih moči (Botton idr., 2015).
Tako se transfer moči bilateralnega nožnega treninga ne izraža kot dodana vrednost pri unilateralnih gibanjih (Boyle, 2007).

Po pregledu literature je v trenažni proces zaradi možnega pojava BLF potrebno vključevati tudi unilateralne vaje za moč, predvsem v panogah, ki zaradi svojih značilnosti zahtevajo cikličen način gibanja z obema okončinama (kolesarjenje, boks, veslanje) (Jakobi in Chilibeck, 2001). Iz tega sledi , da s pojavom BLD pri unilateralnem treningu ustvarimo večje sile, kar se lahko odraža v večjih morfoloških spremembah (npr. večja mišična masa). Prav zaradi tega fenomena pa naj bi unilateralne vaje za moč uporabljali pri ljudeh z zmanjšano produkcijo sile in zmanjšano mišično maso (npr. starostniki).

 

2. Nasprotno-lateralni efekt/križni efekt

Pojav pri treningu moči, kjer treniranje ene strani telesa poveča mišično moč v mišicah na drugi (nasprotno-lateralni) strani, je postal poznan kot nasprotno-lateralni ali ˝kontralateralni˝ efekt treninga moči  (Caroll idr. 2006).

Križni efekt se kaže kot posledica unilateralnega treninga, povzroči sposobnost  povečanja generacije maksimalne zavestne sile na drugi, netrenirani strani. Unilateralni trening  je v povprečju povečal moč netrenirane okončine za 7,8%, moč na trenirani strani telesa pa se je povečala za 35% (Lee in Caroll, 2007). Povečanje moči na netrenirani strani telesa in odsotnost morfoloških prilagoditev močno nakazujeta dejstvo, da gre za spremembe v živčnem sistemu oz. da je za križni efekt odgovoren centralni živčni sitem (Magnus, Boychuk, Kim in Farthing, 2014 ).

Kljub relativno majhnim napredkom v moči lahko lastnosti križnega efekta izkoriščamo predvsem v terapevtske namene (imobilizacije, poškodbe, bolezenska stanja …). Fenomen unilateralnega treninga – torej pojav križnega efekta je velikega pomena, saj treniranje zdrave okončine ohranja moč obeh okončin (Magnus idr., 2014).

Avtor: David Martinc

˝Otrok ni miniatura odraslega človeka. Otroci gledajo, mislijo in čutijo na svoj način (Rousseau).˝

Otrok in mladostnik ob gibanju razvijata svoje telo. Telesna in športna dejavnost močno vplivata na njun celostni razvoj. Poleg neposrednega razvoja psihomotoričnih sposobnosti, športnih znanj, povečanja kondicije in pozitivnega vpliva na zdravje, vplivamo tudi na razvoj pozitivne samopodobe, razvoj notranje motivacije, razvoj socializacije (športno obnašanje, spoštovanje nasprotnika) in na oblikovanje lastnosti kot so vztrajnost, borbenost …


Lahko bi rekli, da je pravilno usmerjen šport v otroštvu in mladostništvu najboljša naložba za ustvarjalno in polno življenje.

V praksi se pri delu z mladimi neustrezen proces vadbe in nepedagoško ravnanje z otroki pojavljata zelo pogosto. Prehitro namreč prihaja do ozke specializacije športnega področja. Pot do vrhunskega športnega rezultata je dolgotrajen proces, ki poteka skozi faze. Vsaka faza upošteva leta treninga in biološko starost (upoštevanje bioloških sistemov: kostni, živčni, hormonski …).

Za pravilno usmerjeno in oblikovano vadbo otrok in mladine je potrebna široka baza, ki zahteva učenje gibanja z raznovrstnimi, kompleksnimi vsebinami. Napredek v moči nastane kot posledica živčnih mehanizmov, prav zato mora biti poudarek vadbe na kompleksnejših vajah. Otroštvo je čas za razvoj tehnike teka, zaznavanje lastnega telesa v prostoru ter razvoj ravnotežja in koordinacije. Ker je kostni sistem še v razvoju, dajemo prednost večjemu in širšemu naboru vaj, manjši intenzivnosti in večjemu številu ponovitev. Zaradi hitrejšega razvoja živčnega sistema in njegovih adaptacij, je prirastek po vadbi moči večji. Zato lahko v tem času razvijamo tudi hitrost in agilnost ter začetke pliometrije (učenje skoka, doskoka, faze amortizacije).

 


Okrepiti je potrebno mišice centra telesa, ki skrbijo za optimalno držo. Obvladanje lastne teže pri treningu moči pa ugodno vpliva na razvoj kosti, vezi in tetiv, ki so zato sposobnejše za nadaljnjo vadbo z zunanjimi bremeni.

Največji idol mlademu športniku predstavljajo starši in trener. Potrebno se je torej zavedati pomembnosti naše vloge v razvoju športnih sposobnosti pri otroku in prevzeti odgovornost, ki jo ta vloga prinaša.

 

 

 

 

This content is password protected. To view it please enter your password below:

Avtor: David Martinc

Unilateralni trening v zadnjih letih predstavlja vse bolj pomemben pristop k treningu moči. Namen prispevka je bil opraviti pregled raziskav s tega področja ter podati nekatere praktične napotke za trening. V uvodu smo predstavili raziskave, ki so obravnavale morfološke in živčne prilagoditve unilateralnih vaj za moč. Pri živčnih prilagoditvah smo še posebej izpostavili pojav bilateralnega deficita ter križnega efekta.

Analizirali smo tudi najpomembnejše raziskave s področja primerjav v  aktivaciji mišic med različnimi bilateralnimi in unilateralnimi vajami kot tudi opisali učinke unilateralnega treninga na nekatere pojavne oblike moči. Unilateralen trening lahko predstavlja zelo učinkovit način pridobivanja moči in ga je mogoče vključiti tako v vrhunski in rekreativni šport kot tudi v terapevtske namene.

Uvod

Največkrat uporabljena pojma pri človeški anatomiji, ki definirata pojem lateralnosti, sta bilateralno (obojestransko) in unilateralno (enostransko).

Pri bilateralnih gibanjih sodelujeta obe okončini istočasno in največkrat v isti ravnini, s ciljem izvedbe giba in produkcije sile v isti smeri. Pri tem je pomembno, da se delo, ki ga opravljajo mišice, razporedi čim bolj simetrično in enakomerno na obe okončini.

Unilateralna gibanja opredeljujejo premik oz. gib, ki je izveden enoročno ali enonožno, največkrat neodvisno od druge okončine.

Unilateralnost

Meja med športi, kjer prevladujejo unilateralni ali bilateralni vzorci gibanj je težko določljiva, saj gre največkrat za preplet obeh načinov. Določeni aciklični športi zaradi svojih značilnosti in specifičnosti gibanja zahtevajo več unilateralnosti – enoročnih in enonožnih gibalnih akcij. Vsi odrivi, skoki, doskoki, meti, streli, udarci in brce se pogosteje izvajajo z dominantnejšo okončino, od športne panoge pa je odvisno, ali se bo unilateralnost pojavljala na zgornjih ali spodnjih okončinah.

Poznavanje morfoloških in živčnih prilagoditev je ključnega pomena v načrtovanju procesa vadbe moči. V kakšni meri pa bodo uporabljene bilateralne ali unilateralne vaje za moč, pa je odvisno od prilagoditev, saj se morajo le te čim bolje približati karakteristikam in zahtevam športa. V naslednjih poglavjih opisane prilagoditve, ki nastanejo kot posledica uporabe unilateralnih vaj za moč.

Morfološke prilagoditve unilateralnih vaj za moč 

Morfološke prilagoditve pri treningu moči so v močni korelaciji z endokrinim odzivom anabolnih hormonov po treningu in v mirovanju (Migiano idr., 2010). Večino avtorjev je zanimala predvsem primerjava akutnega odziva anabolnih hormonov pri unilateralnem in bilateralnem treningu moči. Količina testosterona v unilateralni in bilateralni skupini je primerljiva, kljub temu, da gre pri unilateralnem počepu za manjše celotno absolutno delo (slika1) (Jones, Ambegaonkar, Nindl, Smith in Headley, 2012).

Prav tako med unilateralno in bilateralno skupino ni prišlo do statistični razlik v koncentraciji laktata (Costa, Moreira, Cavalcanti, Krinski in Aoki, 2015).

Slika 1: Prikaz koncentracije laktata v krvi med unilateralno in bilateralno izvedbo (Costa idr., 2015)

 

Migiano idr. (2010) pa so raziskovali nekoliko bolj podroben endokrin odziv med bilateralnim in unilateralnim vajami za moč za zgornji del telesa. Ti so ugotovili, da so vaje opravljene po bilateralnem protokolu, sprožile večji hormonski odziv (iGH, laktat), kot  posledica večje količine vključene mase. Vendar razlik v stopnji koncentracije testosterona in inzulina med različnima protokoloma niso dokazali.

Razlik v morfoloških prilagoditvah pa niso ugotovili niti pri netrenirani ženski populaciji, saj po 12 tednih ni prišlo do bistvenih razlik med unilateralno in bilateralno skupino (Botton idr., 2015).

Po zgornjih ugotovitvah lahko zaključimo, da za nastanek morfoloških prilagoditev ni ključni dejavnik način izvedbe vaj za moč, pač pa količina mišične mase, ki je vključena v samem treningu. Unilateralne in bilateralne vaje za moč za spodnji in zgornji del v obeh študijah niso nakazovale sprememb v koncentraciji testosterona.

 

 

This content is password protected. To view it please enter your password below:

V literaturi se pojavlja veliko različnih definicij vodenja, vse od tistih bolj tradicionalnih do onih bolj sodobnih, saj se je skozi čas pomen vodenja spreminjal in s tem tudi njegova definicija. Tradicionalno pod vodenje razumemo načrtovanje, usmerjanje in nadzor podrejenih, sodobna pojmovanja pa vodenje razumejo kot spodbujanje, mentorstvo, motiviranje in ustvarjanje pozitivnih čustev.

Načini vodenja trenerjev so tako pri vrhunskem športu kot na rekreativnem področju zelo raznoliki. Dejstvo je, da univerzalna formula ne obstaja. Stil vodenja mora trener prilagajati svojim osebnostnim karakteristikam, prepričanjem in viziji. Ob tem mora upoštevati tudi značilnosti vadečega, njegovo motivacijo in osebnost. Predvsem je pomembno to, da je kritičen do svojega načina vodenja, da ga zna oceniti in ga tudi po potrebi nadgraditi.

Fuoss in Troppman (1981, v Tušak, 2009) med drugim predlagata, da dober vodja upošteva naslednje korake:

  1. bodi to kar si (trener velikokrat kopira določen stil vodenja, čeprav bi moral imeti vsak svojega, saj je vsak človek (vadeči) edinstvena osebnost);
  2. izberi lasten stil vodenja (rezultati bodo najboljši takrat, kadar je stil vodenja tak, da priskrbi priložnosti in motive za vsakega posameznika in njihove potrebe);
  3. ustvari in obdrži okolje, ki ti je naklonjeno (z ustvarjanjem dobre klime lahko trener zviša storilnostno motivacijo);
  4. uporabi zlato pravilo (dvojnost cilja: dobro opraviti nalogo in to narediti s pomočjo drugih ljudi);
  5. pomagaj drugim, da izpolnijo svoje želje (trener mora razumeti stranko, prepoznati njene cilje ter ob tem ustvariti pogoje, ki mu bodo pomagali in ga spodbujali, da opravi svoj del naloge);
  6.  oceni svoj stil vodenja (trener mora najprej oceniti, kakšen je njegov stil vodenja. To pa naredi tako, da opazuje uspešnost strank, s katerimi dela. Ob tem mora vedno vedeti, da ostali njegovo delo ocenjujejo).

Študije, ki so bile opravljene na področju odkrivanja pomembnih lastnosti uspešnih vodij, večinoma kažejo precej različne zaključke, kar kaže na to, da je vodenje zelo kompleksen proces. V tem procesu se glede na spremenljive okoliščine nenehno spreminjajo deleži in intenziteta številnih lastnosti konkretne osebe (Gorenc, 2006).

Pri vodenju je pomembno pozicioniranje trenerja samega: zaupanje v svoje znanje, želja po doseganju zastavljenih ciljev in suverenost pri svojem delu.

To je pomembno zaradi verodostojnosti do vadečega, za izgradnjo ustreznega zaupanja in spoštovanja. Če temelji in fokus na lastno trenerjevo delo niso dobro postavljeni, lahko vadeči skozi proces in pri nedoseganju cilja hitro prelagajo odgovornost na trenerja, le-ta pa lahko ni sposoben ustrezno odreagirati.

 

Dobrega vodjo opredeljujejo: spoštljiv, zaupljiv odnos, prepričanje v uspešnost svojega sistema dela, primerna in ustrezna reakcija na vse nepredvidljive okoliščine, sposobnost vadečemu razložiti in argumentirati brez obsojanja ali prelaganje krivde.

Trener nosi glavno odgovornost za uspeh oziroma neuspeh vadečega. Trener kot vodja, ki stoji za svojim znanjem in samozavestno vodi vadečega skozi proces, je ključen za končni uspeh.

“Vrhunsko čebelarstvo pomeni predanost svojim čebelam. Osnova za uspešno delo je čimboljše psihofizično stanje. Hvala JH ekipi za odlične priprave.”

Grega

Rezultat:

  • -22 kg
  • izboljšano mišično – maščobno razmerje
  • korekcija telesne drže in telesnih asimetrij
  • brez težav preteči 10 km
  • sanirana težava s komolcem in kolenom
  • izboljšana moč in gibljivost celotneg telesa

 

Transformacija prej – potem

Transformacija, Grega Luzar

Grega Deadlift (video)

 

Grega je eden najuspešnejših slovenskih čebelarjev (www.cebelarstvo-luzar.si). V času intenzivnega dela s čebelami (pomlad, poletje) pomeni to za čebelarja vsakodnevna fizična opravila, fokus med delom, malo časa za urejeno prehrano, slabše spanje, brez časa za lastno vadbo.  Po sezoni potrebujejo dobro regeneracijo. Ko smo tako predani delu in opravilom, ki jih počnemo, pogosto pozabimo nase. Kar se odraža na naših telesih.

 

Čebele pred panjem

 

Grega čas po zaključeni “čebelarski sezoni namen regenarciji in pripravi na naslednjo. Večino časa nameni treningu, urejanju prehrane in terapijam, ki pospešijo in optimizirajo uspeh. Prvotno obdobje treninga je namenjeno regeneraciji telesa, sledi stopnjevanje intenzivnosti (več poudarka na moči) in kondiciji, konča z dodajanjem še več pilates vsebin. Predvsem v začetnem obdobju je velik doprinos manualna terapija za odlično kombinacijo s programiranjem vadbe in hitrejšim napredkom.

Prehrana je običajno ena izmed prvih področij, kjer se kaže odraz našega stanja. Hitro nimamo najboljšega reda, ritma, zmanjkuje časa za dobre obroke in pripravo, posegamo po hitri, pogosto manj kakovostni hrani. Potrebno se je naučiti tega zavedati in narediti ustrezne poteze v iskanje ravnovesja.

 

Vlečenje sani

 

Grega svojo delovno disciplino usmeri na ureditev prehrane, treninga in pripravo na naslednjo sezono. Nekako tako kot so športniki fokusirani na svoje treninge in tekme. V tem času je opazna neverjetna transformacija telesa in njegovega delovanja. Preoblikovanje, korekcije telesnih asimetrij kot posledice dela, kondicijsko stanje, fizično stanje v celoti.

 

Diagonalni izteg s trenerjem

 

Dobro je, da smo sposobni zaznati pri sebi, kaj telo potrebuje. Dober trening, dobro hrano, bistrejšo glavo, kakovostno hrano, zdravo telo? Zagotovo mozaik vsega pripomore, da lahko deluješ dobro tudi na “visokih obratih” in ko se srečuješ z življenjskimi izzivi. Le-ti ti so pogosto povezujejo s problemi in strahovi, kar pa nas samo ovira pri tem, da bi hitreje napredovali.

 

Sumo Deadlift

 

“V preteklosti sem imela stalne težave in bolečine v ahilovi tetivi, kar mi je oviralo ukvarjanje s športom in vplivavlo na kakovost življenja. Številne terapije mi niso pomagale. S pomočjo načrtnega treninga in stalnim vodenjem, v zadnjih letih nimam več nobenih težav.”

Urška Majdič

Cilji:

  • oblikovanje telesa
  • sanacija težav z ahilovo tetivo
  • preventiva sedenju
  • dobro kondicijsko stanje

Urškin trening je usmerjen predvsem v odpravo telesnih asmiterij in posledic prekomernega sedenja, kar je ena izmed tegob sodobnega v veliki meri sedečega dela. Opaziti je čedalje več težav že pri mlajši generaciji, ki jim posleg sedenja primankuje kakovostnega gibanja.


Krepitev šibke muskulature na telesu in dodajanje potrebne gibljivosti zakrčenih predelov, hkrati pa pridobiti ustrezno mobilnost celotnega telesa je osnovna usmeritev pri večini težav z bolečinami in lokomotornim sistemom. Ko se je pri Urški vzpostavilo ustrezno ravnovesje, sinergija delovanja celotnega telesa, so težave z ahilovo tetivo izginile.

“Snemanja, javno nastopanje zahtevajo dobro telesno in mentalno pripravljenost. S pomočjo JH pristopa voedna, usmerjanja in svetovanji, mu uspe ohranjati dobro fizično kondicijo in mentalno pripravljenost na vsakodnevne izzive.”

Poleg sanacije poškodbe, je hkrati velik procesa usmerjen v oblikovanje telesa ter pridobivanju dobre kondicijske pripravljenosti.

Dandanes se od osebnih trenerjev veliko zahteva: njihovo znanje mora biti obsežno in zajemati mora številna področja. Dejstvo je, da se čedalje več vadečih sooča tako s pomanjkanjem gibanja, preveliko telesno težo in stresnim načinom življenja kot tudi s težavami lokomotornega in srčno-žilnega sistema, zato so tako zahteve kot obseg kompetenc osebnih trenerjev pogosto preobširni za zgolj enega trenerja. Področja, ki so v tesni povezavi s fizioterapijo in z medicino tudi širše (področje post-rehabilitacije, motnje v koncentraciji, preobremenjenost, srčno-žilna obolenja) zahtevajo specialiste in vključevanje kompetentnih strokovnjakov, pa tudi znanj za proces holističnega pristopa do vadečega.

Interdisciplinaren oziroma timski pristop do vadečega predstavlja sodelovanje strokovnjakov, pri katerem specialisti različnih strok, disciplin in znanj delajo s skupnim ciljem. Ker je večina tistih, ki se ukvarjajo z interdisciplinarnostjo, izobraženih iz stališča posameznih disciplin, se morajo naučiti spoštovati različne vidike in pristope sodelujočih pri obravnavi posameznika. Le-to je pri tem eden izmed ključnih in zahtevnejši procesov, zato si morajo primerno razdeliti vloge znotraj tima in posledično uskladiti pristop do vadečega. Tako govorimo ne samo o vodenju vadečega, temveč tudi o ustrezni organiziranosti in vodenju tima. Interdisciplinaren pristop lahko hitro spodleti, če posamezniki uveljavljajo pri tem lastne interese in predsodke do ostalih znanj. Osnovno načelo je, da se mora vsak posameznik ukvarjati s svojim področjem, vezni člen tima pa povzeti ključne zaključke pri reševanju določene problematike. Ključno za uspešen proces je poleg znanja predvsem uspešnost sodelovanja med strokovnjaki. Tako pri tem ključno vlogo odigra kohezivnost tima in usklajen prenos do vadečega.

Prav gotovo so zgleden primer timskih pristopov do posameznika timi vrhunskih športnikov (Tina to amaze ipd.), ki so pokazatelj širine in sodelovanja različnih strok, ki delujejo v sinergiji in usmerjeno v isti cilj – čimboljši rezultat športnika.

Interdisciplinaren pristop do vadečega je zahteven, saj zahteva tako vodenja vadečega kot tudi skrb za uspešno delovanje vseh vključenih strokovnjakov. Gre poudariti, da se pri interdisciplinarnem pristopu zahteva kompaktnost in usklajenost tima, pa tudi njegovo ustrezno vodenje.

Z vključitvijo različnih strokovnjakov, vidikov in pristopov, osebni trener pridobiva dodatne izkušnje in nova znanja. S tem hkrati pridobi širši vpogled v osebnostno in motivacijsko strukturo posameznika, ki mu lahko pomaga pri vodenju vadečega skozi proces. Pomembno vlogo pri tem ima medsebojna izmenjava izkušenj strokovnjakov, ki delujejo vsak na svojem področju.

Prijavite se na e-novice

Kontaktirajte nas

Rezerviraj termin

JH LiFE BOOK zagotavlja interdisciplinarni pristop pri doseganju vaših osebnih ciljev. Rezervirajte termin in dogovorili se bomo za osebno srečanje.

REZERVIRAJ ZDAJ